Ne, Amen ni slaba kopija Schindlerjevega Seznama, čeprav na trenutke močno spominja nanj.

Spremljamo zgodbo Kurta Gersteina (Ulrich Tukur), SS oficirja, ki je zadolžen za dobavljanje strupenih snovi vsem koncentracijskim taboriščem, ki so služila za množično ubijanje židov. Sam se sicer zaveda, da je to napačno, vendar ničesar ne ukrene. Vsaj uspešno ne. Poveže se z mladim duhovnikom Riccardom (Mathieu Kassovitz, Ameliejin izbranec), ki poskuša prepričati Vatikan v govor. Papež naj bi svet opozoril na krutosti, ki se izvajajo nad židi. Vendar Vatikan ni hotel postati vpleten, zato so bili tiho.

Izredno kritična zgodba do katoliške cerkve. Samo zgroziš se lahko ob vsem videnem. Vbistvu je zgodba, ki se plete okrog Vatikana mnogo bolj izdelana in mnogo boljša od tiste o nacistični Nemčiji. Spoznamo krutost in nepopustljivost vatikanskih kardinalov in papeža samega, ki nočejo ukrepat, saj niso oni pristojni za žide, torej jim je dobesedno mar zanje. Ricardo jih ves čas opozarja na Jezusove besede ter na njihovo poslanstvo, vendar to ostane neuslišano.

Velik problem, ki se postavlja ob filmu, pa je preveč plehko zastavljen glavni junak Gersteina. Premalo spoznamo njega kot osebo, kar je velika napaka. Družina je zanj nekje na dnu, dostojanstvo še niže, ponos še niže, ... Režiser je kljub prvotnemu povdarku na Gersteina preusmeril zgodbo in težišče na Ricarda, kar je izjemno, saj ta del z Vatikanom izstopa, vendar se na koncu ponovno vrne k Gersteinu, ki je skozi celoten film glavna oseba, nam se pa zdi da ga sploh ne poznamo.

Film hoče šokirati na koncu, vendar mu to spodleti. Skozi celoten film se gledalec zaveda, da je Gersteinu gromozansko žal za vse to, kar se dogaja, vendar pač sam ne ukrene nič, ne izstopi iz SS-sa. Torej je kljub moralni obsodbi eden izmed glavnih negativcev. Na koncu pa velik šok, ko to prebere sam in se, češ da je to čisto nekaj novega, ves zgrožen in z grozno bolečino v srcu porazi sam samega. Čeprav je to gledalcu jasno že po prvih dvajsetih minutah, nevem zakaj je konec narejen tako, kot da filma sploh nismo gledali in smo komaj zdaj prišli noter.

Tisto kar pa posebej izstopa kot negativna kritika, pa je uporaba angleščine. To je značilnost Hollywooda, da uporablja angleščino tudi tam, kjer se angleško ne govori. Tukaj je angleščina naumestna, lesena in predvsem odveč. Sploh pa ne vem, kaj je hotel režiser povedati s tem, da je dodal par glasbenih vložkov v nemškem jeziku. A nam je hotel povedati, da se to dogaja v Nemčiji? Glede na to, da le redko kdo ne bi tega kar sam znal razbrati brez nemške verzije Svete Noči, bi lahko uporabili nemški jezik, ki zgodbe in filma ne bi naredil tako povsem tujega, kot ga naredi končni izdelek.