Še en inteligentni film s paranormalno vsebino. Prvo nas je fasciniral M. Night Shyamalan z izjemnim Šestim Čutom, nato s slabšimi Nezlomljivimi, nazadnje pa še s polomijo Znamenji. Tega žanra se trdno oklepajo tudi Amenábarjevi Vsiljivci z odlično Nicole Kidman na čelu.

Intacto je film o ljudeh z obilico sreče. Nekateri so pač rojeni s to srečo, da preživijo vse možne nesreče, pri katerih bi navadni smrtniki umrli. Kakšno srečo mora imeti človek, ki preživi silovito čelno trčenje dveh avtomobilov? Zdaj pa si predstavljaje kakšno srečo mora imeti tisti, ki preživi letalsko nesrečo?! In tu se zgodba začne. Spremljamo Tomasa, edinega preživelega letalske nesreče. Seveda, Tomas je človek, ki ima srečo, človek, ki ima to moč. In s tem se seveda da tudi zaslužiti. Z dotiki drugih ljudi le-tem izčrpajo vso njihovo srečo, sami pa postanejo s tem še močnejši. To je seveda dobičkonosno, a kruto in tvegano.

Sicer nebi mogel trditi, da je Intacto kopija Shyamalanovih filmov, ker ni. Zgodba sama sicer močno spominja na Nezlomljive, samo pristop k filmski tehniki je povsem drugačen. Že način pripovedovanja zgodbe je v Intactu precej evropski. Medtem ko Shyamalanovi filmi ne prisegajo na efekte fotografije, se Intacto nasloni predvsem na te. Le-ti efekti pa preveč izstopajo in povsem "pokvarijo" preveč medlo fotografijo skozi celoten film. Blisk fotoaparata, božanska pokrajina, tresajoča "blair witch" kamera tukaj dobijo preveč velik pomen, ki gledalca sicer očarajo, hkrati pa ga pustijo hladnega, saj je to le preblisk k dokaj medli celoti.

Film se začne izredno zmedeno. Takoj nas zasipa z informacijami o tem in o onem, tako da kar hitro postaneš zbegan in več ne veš, kdo je kdo, koga je že doletelo tisto, kakšno vlogo pa ima on,... To sicer skozi film postaja vedno bolj jasno, vendar ne more popraviti slabega uvoda. To gre pripisati slabemu razvoju karakterjev na začetku, predvsem Tomasa in Sare, ki delujeta nekako zbegano in sta povsem brez pravega pomena k zgodbi. Kaj kmalu pa se izkaže, da bosta prav onadva nosilca zgodbe.

Posebno zanimiv in izredno napet prizor pa je tisto tekanje v gozdu. Morečemu in adrenalinsko nabitemu delu napetost stopnjuje tudi glasba, ki naredi posebno vzdušje, podobno kot tisti prizor s hlodi v Insomniji. Izjemna scena.

Od igralskih kreacij najbolj izstopa Max Von Sydow, legendarni Izganjalec Hudiča. Igra človeka, ki je kljub svoji neizmerni sreči in nepremagljivosti ranljiv. Tukaj bi lahko rekel, da gre za igro Pokaži kaj znaš. In Von Sydov zna. Odigra s polno paro in ta stranska vloga je eden izmed vrhuncev njegove kariere. Samuelu je vliv življenje, krutost, ranljivost in seveda tudi avtoritativno vzvišenost. Leonardo Sbaraglia (Tomas) sicer dostojno opravi s težavno vlogo, povsem pa razočara na začetku filma. To verjetno ni njegova krivda, ampak kot že rečeno slabo razdelan karakter. Proti koncu filma pa navduši z prečudovito obrazno mimiko, ki zna izraziti celo paleto občutkov na tako prefinjen način, da to film le izboljša.

Odličen španski triler, ki se preveč naslanja na določene elemente filma in ki povsem pozabi na celotno zgodbo, ki pri tem samo izgublja. Film vam bo dal mislit in vas bo presenetil s šokantnim koncem.