Kar nekaj let je minilo, da smo dočakali nov film režiserja Walter Salles, ki je pred leti pobral berlinskega Zlatega leva za izjemno Glavno Postajo. Tokrat se je lotil biografije enega največjih revolucionarjev 20. stoletja, Che Guevare.

Ikona velike revolucije kubanske revolucije je predstavljena v povsem drugačni luči, kot ga poznamo. Che (Gael Garcia Bernal) se s prijateljem Albertom (Rodrigo de la Serna) odpravi na popotovanje po južni Ameriki. Mlada študenta medicine z razpadajočim motorjem kreneta na pot. Potovanje, ki ima vse prvine avanturizma, ter vse ostalo, česar sta na poti do zastavljenega cilja deležna, zaneti v Che-ju iskrico. In revolucionarne ideje so rojene.

Salles je dodelil vlogo velikega revolucionarja velikemu zvezdniku latinsko-ameriške kinematografije Gael Garcia Bernalu. Vloga umirjenega, preprostega, vse prej kot glamuroznega mladega moža (popolno nasprotje pompozni divi iz Slabe vzgoje) je le še eden izmed mnogih indikatorjev, ki nakazujejo izredno raznolikost odigranih vlog ter potrjuje, da je Bernal resnično eden izmed največjih.

Čeprav bi Salles lahko na veliko pridigal o razlogih in povodih za revolucijo, je ubral bolj umirjeno pot. Sploh ne forsira s političnimi idejami in idealizmom. Posreduje nam zgolj zasnovo za omenjeno revolucijo, tako pa pride politično ozadje na površje umirjeno, brez nepotrebnega vsiljevanja in posledično brez pritiska na gledalca. Preprostost ljudi, socialna beda in latinsko-ameriški temperament so izvrstno združeni z glasbeno spremljavo Gustava Santaolallain fotografijo Erica Gautiera. Prav zaradi izjemnega občutka slednjega postanejo naravne znamenitosti prečudovite južnoameriške pokrajine eden izmed pomembnejših stranskih akterjev. Dnevnik motorista je tako občudovanja vredna razglednica iz južne Amerike.