Če ste ljubitelji ameriških, pocukranih, plehkih melodram, potem brž v kino. Ostalim bo ogled vse prej kot polepšal večer.

Najbolj me od filma odbija odvraten začetek. Že nadležen pripovedovalec da vedeti, kakšen film bomo videli. Krajevni preskoki, ne le da so slabo zmontirani ter zaradi tega prekratki (čeprav bolje tako, saj prikrajšajo muke), začnejo ta nesmisel, v katerega se film sčasoma razvleče. Tako začnemo spremljati življenjsko pot treh mož, njihovo vihravo pot na sam vrh. Pa naj bo Charles Howard (Jeff Bridges) še en potolčen, tragičen oče/mož, Tom Smith (Chriss Cooper) še en "šepetalec konjev" ter Johnny Red Pollard (Tobey Maguire) še ena velika zguba, ki postane veliki šampion. In seveda, tu je še Seabiscuit, dirkalni konj brez kakršnekoli perspektive, ki pa postane glavna atrakcija. Če se že film osredotoča na mnogo nepomembnih stvari, bi se zagotovo lahko mnogo bolj osredotočil na dejanski vzpon naših dveh glavnih protagonistov, saj kot rečeno se vzpneta z dna. Tako pa ne, zvemo samo da sta oba bila eni veliki zgubi, naenkrat pa se jima odpre in začneta na veliko zmagovati. Potem pa, ko film po uri in pol končno zaživi in postane vsaj gledljiv (zaradi konjskih dirk), se le še bolj osmeši. Eden najbolj preprostih, hkrati pa inkoherentnih, nesmiselnih zapletov, kar sem jih letos videl. Tako postane Red skoraj hrom (komliciran zlom noge, ki mu onemogoči nadaljnjo tekmovalno-jahalno pot), podobna usoda pa doleti tudi Piškotka. Samo ne si mislit, da lahko to prepreči zmagoviti povratek oz konec.

Seabiscuit je le še ena tradicionalna, za lase privlečena, kičasta, zgodovinska-športna drama, ki na veliko moralizira s tako znano in izčrpano "American dream" zgodbo, kjer povoženi junak povozi vse konkurente in osvoji veliko trofejo, s tem pa srca mnogih, nezahtevnih gledalcev. Prekomerna, na trenutke prav vsiljena sentimentalnost, pa me le redko imresionira.