Po dolgem času smo dočakali film, kjer so moški deležni izredno čustvenih izlivov in res redkokdaj so videne moške solze na filmskem platnu, vsaj v zadnjem času.

Benigno (Javier Camara) je bolničar, ki že štiri leta skrbi za Alicio (Leonor Watling). Alicia je v komi, vendar to ne prepreči Benignu, da se z njo ne bi normalno pogovarjal, jo ljubkoval, jo tolažil. Pripoveduje ji razne stvari, ki jih je videl, predvsem pa stvari, ki so Alicio veselile, ko je še bila prisebna. Hkrati pa spremljamo zgodbo Marca (Dario Grandinetti) in bikoborke Lydije (Rosario Flores), saj ju doleti podobna nesreča. Lydio namreč v eni izmed bikoborb bik tako poškoduje, da pade v komo. Tukaj pa se zgodbi srečata in Marco ter Benigno se spoprijateljita.

Film je izredno poetičen. Posebej izstopa počasen tempo pripovedovanja. Ko gledamo ples igralcev na odru, razne gibe karakterjev, dele razne procedure (oblačenje Lydije v obleko toreadorsko opremo, umivanje Alicie,…), vsi ti kadri potekajo izredno počasi, z ritmom glasbe, ki te pusti, da lebdiš zraven. To, da so kadri tako razvlečeni sploh ne moti, saj te le to povsem očara in sploh nočeš nehati buljiti in občudovati. Ta počasen ritem pa tukaj ni narejen statično, kot pri mnogih drugih, predvsem ameriških filmih s podobno vsebino, ampak povsem dinamično. To gre zasluga izjemni spremljevalni glasbi, ki je polna španskega temperamenta, bolečine, ljubezni ter sočutja. Več minutni zvočno le z glasbo podani kadri nam pokažejo vsa čustva in dobijo večji pomen, kot pa če bi bilo to izraženo z besedami.

Zgodba je zasnovana izrazito evropsko. Film se pač nujno ne rabi srečno končati. Že sama tematika je tukaj doma. Sicer pa je značilnost Almodovarjevih filmov v natančni izdelavi karakterjev in v načinu pripovedovanja zgodbe. Retrospektiva, hkrati pa skoki v domišljijo, v pripovedovanje Benigna Aliciji, in ponoven skok v sedanjost, tukaj ne predstavljajo težav, saj so narejeni v tem smislu. Almodovar pa več kot očara s potovanjem v Benignovo govorjenje z Alicio, ko ji pripoveduje o tistem nemem filmu. Izjemna ideja in več kot odlično.

Od igralcev ne izstopa noben, čeprav gresta glavni zaslugi za film obema glavnima igralcema, ki se brez sramu več kot prepričljivo zjočeta v skoraj vsaki ganljivi situaciji. Marco je popolnoma drugačen človek kot Benigno, saj se mu zdi govorjenje z njo, kot da je prisebna, malce odveč in preveč utrgano. Čeprav ti »samogovori« resda ne delujejo povsem normalno, pa vseeno ne morem reči, da so. Poosebljajo ljubezen, skrb in toplino, ki jo Benigno čuti do Alicie, kar pa Marco ne more doseči z Lydio.

Film niti za trenutek ni dolgočasen, čeprav si na koncu na trnih, ali odobravati Benignovo dejanje ali ga izolirati. Ne veš, kaj bi bilo bolje. Hkrati pa nam konec poda svojo pot, kamor se bo nadaljeval. In to dokaj nepričakovano.