Kaj se je zgodilo z Dannyjem Boylom?

Vse se začne, ko izbruhne virus iz znanstveno raziskovalne ustanove, kjer so znanstveniki za znanstvene poizkuse okužili razne opice z nevarnim virusom. Virus kajpada izbruhne tudi navzven in morija se prične. 28 dni kasneje. Jim (Cillian Murphy) se zbudi iz kome. Ostane čisto sam, nikjer v Londonu ni nikogar. Kako to? Preden se bi virus razširil na celotno območje Anglije, so evakuirali neokuženo prebivalstvo. Jim kmalu spozna, zakaj. Ljudje, ki so okuženi, namreč ne umrejo, ampak postanejo nekakšni zombiji. S pomočjo neokužene, pogumne in skorajda herojske Selene (Naomie Harris) bo skušal preživeti to »nočno moro«.

Film nekako izstopa iz podobnih žanrskih polomij ameriške produkcije. To pa je tudi vse. Edino, kar je pohvale vredno, je vzbujanje straha in grozljivosti. Gledalcu požene strah v kosteh. To marsikateri grozljivki ne uspe doseči, tukaj pa je Boylu to uspelo. Vendar pa je to tudi vse kar je vredno pohval. Ostalo je več kot pogubno. Najbolj pa zgodba, ki je nekako le površinska, nikoli se ne spusti globlje, tako da bi stvari bolj poudarila, opisala. Nič nimam proti podobnim, ogabnim zgodbam, le da je ta tu preveč neizdelana in ne doseže pričakovanih učinkov pri gledalcu. Če sem še do polovice filma mislil, da bo morda film vseeno postal bolj zanimiv in predvsem boljši, me je popolnoma razočaral. Od tistega prizora, ko je ženskama dejano, da si ju bodo vojaki razdelili med sabo, film pade samo globlje v pozabo in v bedo. Preveč absurdno in enostavno banalno, za bruhat slabo. Kaj pa konec? HELLO?!? Lepo vas prosim. Če je Boyle hotel uporabiti komične vložke, ta način zagotovo ni smešen ali ironičen ali kakršenkoli. Pokaže enostavno samo neumnost.

Odgovor na vprašanje? Hja, tudi jaz sem odgovor dolgo iskal in mislim, da še ga vedno nisem našel. Danny Boyle je znal včasih narediti odlične filme. Včasih. To mu je uspelo na primer s Trainspottingom, Shallow Hall. Po omenjenih filmih pa je nekako kvaliteta padla. A Life Less Ordinary je še nekako v ligi njegovih najboljših, vendar se pa ne more kosati s prej omenjenima filmoma. Z Obalo (Beach) je brcnil popolnoma mino. Sedaj, z 28 Dni Kasneje pa je, skoraj nemogoče, še bolj zgrešil. Nekdaj odličen režiser je v svojih zadnjih dveh filmih popolnoma izgubil tisto svojo preprostost in odličnost. Verjetno drži, da njegov film brez Ewana McGregorja enostavno ni za gledat. In to za njegova zadnja filma drži.

Za videt in pozabit. Čimprej!!! Še bolje pa, da kar doma ostanete, saj vam bosta tako prihranjeni dve uri neznosne bede.