Izjemno krut film, ki samo stopnjuje krutost od uvodnega prizora do konca.

Zgodba se odvija v samostanu magdalenk na Irskem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Filozofija magdalenk je preprosta. Tukaj bodo ženske, ki so iz različnih razlogov pristale v samostanu, z trdim delom in trudom poplačale svoje grehe. Le tako bodo lahko rešene v nebesih. Spremljamo zgodbo treh deklet, Bernardette, Margaret in Patricio. In kar kmalu po prihodu k magdalenkam spoznajo, kar jih čaka. Pekel.

Že sam začetek nam da vedet, da film ne bo lahek. Na najbolj surov način nam prikaže, s čim so si dekleta zaslužila to pokoro. Srce parajoče. Sicer pa se šele tukaj zgodba prične ter s tem tudi njihovo trpljenje. Sčasoma, ko pa spoznavamo krutost nun in nekaterih »ujetnic«, se pa psihološko mučenje samo še stopnjuje. Najbolj žalostna zgodba pa je okrog psihično motene Crispine, ki že s svojim izjemnim nasmeškom, zadene globoko v srce, ki pa se kar hitro razpoči, ko spoznamo njeno usodo.

Sestre Magdalenke nam z tišino povejo mnogo več, kot bi lahko besede. Njihovi pogledi, obrazna mimika ter prizadetost razkrijejo mnogo več kot katerekoli izrečene besede in moreča tišina dobi svoj namen. Izjemen scenarij je seveda podlaga za to, piko na i pa so dodale igralke.

Film je izredno drzen in odločno nakaže svoje nesoglašanje z rimokatoliško cerkev. Odnos nun je preveč nacističen, krut, skoraj nečloveški. Že po zajtrkih se je videla očitna razlika, nune bogato obložene mize, ženske pa neke "pomije". Vendar se vse vrti okrog denarja, kjer se pokaže ves pohlep in vsa pokvarjenost, saj nunam ni mar za njih, pomemben je le denar. Posebej provokativen pa je prizor, ko sredi maše duhovnika zgrabi srbečica, in se sleče do golega. Enostavno šokantno.

Geraldine McEwan kot glavna sestra Bridget odigra več kot odlično. Krutost, ošabnost in avtoriteta se pojavijo že v njenem mrtvo-resnem, vzvišenem glasu, njena pojava pa je le potrditev tega. Čeprav si vsa dekleta zaslužijo pozitivno oceno za njihovo predstavo, pa poleg odlično krute sestre Bridget izstopa Eileen Walsh kot Crispine. Že njen pristop je čisto drugačen, takoj se opazi psihična zaostalost. Nepozabna vloga, ki od prvega trenutka dalje blesti po kvaliteti.

Pri filmih, ki imajo tako žalostno vsebino, je pomembno, da so dobri. In Magdalenke zagotovo so.