Dobitnik letošnjega Oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec, The Fog Of War, je vpogled v ameriško zgodovino, ki jo je posledično tudi sooblikoval Roberta McNamara, obrambni minister ZDA v času predsedovanja Kennedyja in Johnsona. To je bil čas vietnamske vojne in kubanske krize. McNamara, katerega so ga mnogi obtoževali kot odgovornega za vse grozote, ki so se dogajale v Vietnamu, nam s pomočjo intervjuja predstavi takratne dogodke kot se jih zdaj 88-letni McNamara spominja.

Film odlikuje enkratna glasbena spremljava Philipa Glassa in (še posebej) genialna režija Errola Morrisa, ki je ustvaril vizualno dovršen in popoln film. Čeprav je čutiti v ozračju celotnega intervjuja, da ga je McNamara kar spretno obvladal in mu skorajda ni (do)pustil, da bi on narekoval tempo pogovora, je dokumentarec prav na podlagi tega dejstva tako zanimiv, dinamičen in pretresljiv. Ameriška zgodovina v najbolj kriznih trenutkih, kot napisana v učbenikih. In prav to je morda največji problem filma. Kot je McNamara na koncu dodal obstaja še dejansko mnogo več stvari, ki pa jih niti ni hotel niti ne smel povedat. McNamara nam posreduje veliko informacij in dejstev, vendar je na koncu gledalec skoraj na istem kot pred ogledom, saj ostane veliko pomembnega zamolčanega, pa čeprav česar več skorajda ni bilo za pričakovat.

Dokumentarec predstavi ameriškega anti-junaka v malce drugačni luči, vendar za to ne uporabi odvečnega moraliziranja in opravičevanja za storjena dejanja in napake, saj McNamara v intervju ne vplete svojega osebnega življenja (ki bi ga posledično lahko povsem "izboljšal"). Vprašam pa se lahko samo, če bo Donald Rumsfeld, sedanji obrambni minister ZDA, čez par let nastopil in spregovoril v kakšnem podobnem dokumentarcu ter tako razjasnil določene sporne odločitve dandanašnje Busheve administracije.