Vsaka saga ima svoj konec. Tudi epopeja Ubila Bom Bila. Ali bo Umi Thurman uspelo ubiti Billa, glavnega zlikovca, bržkone izvemo že iz naslova.

Po fenomenalnem, igrivo brutalnem in krvavem, adrenaliskem kung-fu akcionerju, narejenem po tipičen receptu Quentina Tarantina, je Volume 2 izredno umirjen in niti malo podoben prvemu delu. Že sama The Bride (Uma Thurman) deluje precej zaspano, ni več tako akcijsko aktivna kot v prvem delu. Sicer je skorajda ni možno ubiti. Uma je nepremagljiva, neranljiva, saj preživi kljub temu, da je ustreljena, kljub temu, da jo pokopljejo, ipd. Za razliko od prvega dela je večji poudarek na gradnji njenega lika, ki tako dobi celotno podobo. Prvi del je bil bolj za zabavo, drugi del pa odgovarja na vsa odprta vprašanja iz prvega dela in je zato bistveno bolj filozofski in tako vsebinsko nadgradi prvi del. Tarantino se posluži dodatnih mešanic žanrov,
vendar je predvsem homage "špageti vesternu" brca v prazno, saj posreduje celotni verziji filma (skorajda) prevelik razpon v mešanju žanrov. Tako so prizori z Michael Madsonom alias Budom bolj ali manj dolgočasni in nepotrebni. Je pa enooka, fanatična, evforična psihopatka Elle Driver (odlična Daryl Hannah) vrhunec filma, nasploh način, kako jo pokonča bojevnica Uma Thurman.

Kar me je na prvem delu najbolj navdušilo, je to, da je bilo vso nasilje (ki ga je bilo kar precej) narejeno na način, da stvari enostavno nisi mogel vzeti povsem resno. V moji knjigi je bil to primer enega najbolj "cool" filmov kar sem jih kdajkoli videl. Ubila Bom Bila 2 je le še bleda senca prvega dela.