Otroška igra sredi prostranih žitnih polj pripelje Michelleja (Giuseppe Cristiano) in njegove prijatelje do zapuščene hiše, kjer Michelle odkrije izsušen vodnjak, v njem pa skrivnostno bitje. Otroška radovednost ga pripelje nazaj, saj hoče ugotoviti, kdo je tisto skrivnostno bitje. Izkaže se, da je to desetletni deček Philippo (Mattia Di Pierro), ki je bil ugrabljen. Michelle in Philippo postaneta prijatelja, stvari pa se začnejo zapletati, ko Michelle ugotovi, da so za ugrabitev odgovorni prav njegovi starši.

Film hoče biti več žanrov, vendar ne uspe v vseh. Tako prepriča kot otroški film (kljub koncu), pa tudi kot triler (z nekaj strašljivimi prizori), kot drama pa ostane na suhih tleh. V celoti gledamo skozi otroško perspektivo, tako da je film razumljivo preveč naiven in lahkoten. Ker so glavni junaki otroci, je to sprejemljivo. Vendar se tematika sčasoma prevesi v odrasle vode, odrasli so pa že kar naprej videti enaki, torej takšni, kot so jih doslej videle otroške oči. Po svoje tudi prav tako, saj Gabriele Salvatores ostane pri svojem pristopu in ga pripelje do konca, ne da bi ga spreminjal, ponudi nam le otroško perspektivo, in to uprizorjeno z vso vnemo. Sploh pa me ni prepričal preveč kričeči konec - "ti si moj angel varuh," - pa naj bo še tako prepričljiv.

Ob gledanju se ti zazdi, da gledaš novo ekranizacijo ene izmed zbirk Petih Prijateljev. Film se tako začne dolgočasno spuščati navzdol, vendar je več kot samo to. Je film o prijatelstvu, mladosti, otroški igri, ki se preplete z pokvarjenim in pohlepnim odraslim svetom, kar pa pusti le bolečo rano. Če že ne zaradi česar drugega, vas bo prepričala prečudovita fotografija, izvrstna igra mladega Giuseppe Cristianoija (hkrati pa tudi vseh ostalih otrok), scenarij z duhovitimi dialogi, prisrčna zgodba in srce parajoč konec. Resnično zaboli.