Razočarani, zabluženi umetnik brez imena (Alejandro Ferretis) se odpravi na svojo zadnjo pot (–) preden naredi samomor. Odpravi se na pot do zakotnega kanjona nekje v Mehiki, kjer bi se naj končala tudi njegova pot. Pot ga zanese v majhno vasico sredi pustega skalovja, kjer se namesti v hiši stare, izredno verne domačinke Ascen (Magdalena Flores). Povsem preprosta ženička pa v njem vzbudi ponovno upanje in življenje.

Japon prikazuje vznemirljivo in očarljivo potovanje, ki je vredno ogleda. Na poti z našim zamorjenim protagonistom smo deležni očarljivih trenutkov, prikazanih na tako enkraten, minimalistično popoln način. Režiser Carlos Reygadas je hotel predstaviti milino in preprostost zakotnega mehiškega podeželja, in se tako raje osredotočil na naravne, tradicionalne ter religiozne elemente, s tem pa dosegel (še) več in še bolj prepriča. Če samo pomislim s kakšno vnemo in s kakšnim zanimanjem je predstavil Ascen, ki tako postane eden najbolj prikupnih likov zadnjega časa. Njena preprostost in dobrota izžarevata v izjemni igralski kreaciji Magdalene Flores, debitantke pri 79. letih.

V vsej apatiji se najde novo življenje. Ascen je vedela, da je pohlep greh ter posredno to, da sama ni pohlepna. Pa čeprav je morda prav to vzrok, da je stopila na voz in se odpeljala v smrt. Morda je slutila, kaj se bo zgodilo, sama pa se ni hotela ločit od svoje hiše, pa naj tako tudi njo zadane ista usoda. Nekako se odloči za smrt s tem ko stopi na voz.

Film je izjemno poetičen, tako da 140 minut kar mine. Čeprav je na trenutke izjemno vznemirljiv, nekako meji na dober okus, obglavljanje goloba, mrtev konj z drobovjem navzven, mrtva mačka, agonálni kriki ter zadnji trenutki umirajoče svinje, masturbacija, parjenje konjev, sex med glavnima junakoma, je vse to odpravljeno z božansko glasbo (operne arije) ter fenomenalnim, presenetljivim, emocionalnim, tesnobnim finalom, ki ti enostavno vzame sapo.