Eksperiment je še eden iz med filmov, ki nam pokaže, kaj vsega je sposoben človek, če se mu dodeli določena avtoriteta nad drugimi posamezniki.

Na razpis za eksperiment se prijavi 20 kandidatov. Eksperiment se odvija v zaporu, kjer se moškim dodeli njihova vloga, dvanajst jih bo zapornikov, osem pa paznikov. Za štirinajst dnevni eksperiment bodo posamezniki, ki bodo vzdržali do konca, prejeli nagrado 4000 mark. Gre le za igro, vse je simulirano, torej ni nevarnosti za morebitno trpljenje. Vse se nadzoruje preko video kamer in je pod posebnim strokovnim nadzorom. A kaj če stvar uide iz rok in postane povsem brez možnosti nadzora in možnega posega ali prekinitve?

Eksperiment se začne dokaj spontano, razmerje med pazniki in ujetniki je dokaj sproščeno. Vendar to ne sme biti. Pazniki si morajo izboriti spoštovanje in strah ujetnikov. Z raznim psihološkim trpinčenjem (ob uporabi fizične sile si izključen) ter izredno krutim in nečloveškim ponižanjem, si to tudi izborijo. A kako, če je vse to le simulacija? Se je igra sprevrgla v tako nečloveško trpinčenje?

Kakšna pošast lahko postane človek, če le dobi nekakšno oblast nad drugim. Iz dokaj prijateljskega odnosa na začetku, postanejo karakterji glavni sovražniki. Tako tudi Tarek (številka 77) in Berus (glavni paznik). Med njima se razvije prava vojna, nič več prijateljski odnos. A kaj, ko se oba preveč vživita v svoje vloge in iz nedolžnega eksperimenta nastane krvava in kruta izkušnja.

Morda je lik Berusa, čistega arijca in zavzetega nacista, malce preveč zasnovan na klasičnem liku negativca. Vendar če pomislim drugače, nam film predstavi človekovo psiho v takšni situaciji. In zakaj bi se potem človekovo ravnanje razvilo drugače kot čisto navadna in običajna, klišejska oblika. Očitno je, da se človek v takšni situaciji sprevrne v morilsko pošast, ki ji ni mar za sočloveka, ampak le za »svojo« vrsto. Izživljanje Berusa in kolegov nad številko 77 je več kot samo kruto, nečloveško in povsem brezsrčno, meji že na bruhanje (to seveda izhaja iz dejstva, da te vloge le igrajo in niso resnični pazniki-ujetniki, kjer se verjetno dogajajo še hujše stvari). Psiho teror na vrhuncu.

Izredno natančno so izdelani moški liki, vse njihove slabosti, strahovi, čustva in igrivost. Kar pa povsem očara pa je to, da je režiser uspel ustvariti takšno vzdušje, da se tudi gledalec spozabi in več ne ve, kar je resnično in kar ne. Povsem smo podvrženi temu, kar vidimo, s tem pa se vedno bolj spuščamo v negotovost, tako kot tudi akterji sami. Kar pa povsem razočara, pa je povsem leseno in premalo razdelan pomen ženskih likov, tako dr. Grimmove kot tudi (oz. predvsem) Dore, ki je povsem zgubljena in tava skozi film kot izgubljena duša.

Film nekako postane zanimiv šele ko se stvari začnejo odvijati drugače kot planirano. Vse pred tem, pa ni omembe vredno in predstavlja prevelik kontrast drugemu delu filma, kjer več človek ni človek in kjer je povsem izgubljen stik z realnostjo.