Mike Leigh, mojster pripovedovanja, nam predstavlja še en film s socialno realistično vsebino. Pred leti je ves filmski svet fasciniral s Skrivnostmi in Lažmi, Career Girls in še mnogimi drugimi.

Phil je taksist, Penny dela kot blagajničarka v supermarketu. Imata dva otroka, Rachel in Roryja. To je še edino, kar ju drži skupaj. Povsem sta se odtujila drug od drugega, ljubezen je postala zgolj navada. Hkrati spoznavamo Maureen in njeno problematično hčerko Donno, pa tudi zapito Carol in njeno precej prostaško hčero Samantho.

Film odlikuje predvsem izredno spisana zgodba in scenarij. Leigh ničesar ne prepusti naključju in nam spet ponudi to,čemur se pravi dobro pripovedovanje zgodbe. Marsikdo se sicer s tem ne bo strinjal, saj je film narejen izjemno statično, zelo počasi, včasih z malo preveč tihimi prizori, kjer ne govorijo besede, temveč čustva. Mnoge bo to motilo, čeprav je to le za pohvalit, saj je to težje doseči, sploh pa tako, da je kvalitetno.

Kar se pa zgodbe tiče, pa me povsem razočara dejstvo, da je glavnim karakterjem namenjeno le malo pozornosti v prvih dveh tretjinah filma, kjer se nam nekako zdijo stranske osebe mnogo bolj izdelane kot »glavne«. V zadnji tretjini pa se osredotočimo izključno na družino Phila in Penny, kar posredno pomeni nedokončanost drugih dveh zgodb. Dokončane sicer so, vendar glede na pomembnost vključenih akterjev do zadnje tretjine filma, prehitro. Tako kot pri filmih s podobno socialno problematiko, pa je tudi tukaj. Na koncu pride do ogromnega izliva čustev, kjer se akterji soočijo z nastalo problematiko, pride do razkritja mnogih skrivnosti...

Timothy Spall je poosebljen Phil. Povsem očara. Njegova kreacija čustvenega zloma je definitivno ena boljših (če že ne najboljša), kar sem jih videl. Pokaže se kot ranljiv, izredno čustven in za marsikoga preveč »mevžast«, kar pa samo poudari to, da so tudi »močni fantje« ranljivi kot »majhne deklice.« Tako kot pri ostalih Leighovih filmih je poseben poudarek na ženskih likih. Spremljamo tri povsem različne ženske in njihove tri povsem različne hčere. Različne so si kot dan in noč. Glavni poudarek pa je seveda na Penny (Lesley Manville). Svoj prispevek k čustveni plati filma nam predstavi predvsem ona, kot ranjena mati, čustveno zapuščena žena in predvsem ženska, ki kriči z bolečino v srcu, vendar so ti kriki tesno zapečateni in ostanejo skriti.

Film bo mnoge pustil prazne in razočarane. Obravnavati film le površinsko je premalo, potrebno je dognati njegov globlji pomen in morda boste spremenili svoje mnenje in ga vzljubili.