Pier Paolo Pasolini velja za enega najbolj kontroverznih, drznih, provokativnih režiserjev vseh časov. Nedvomno, saj se njegove prvine opazne pri mnogih sodobnih režiserjih. Tudi Gaspar Noe se je mnogo česa naučil preko Pasolinija. Brutalno nasilje, spolna izprijenost, fatalizem. Salo označen z eno besedo – šokantno!

Salo je ekranizacija zgodb velikega seksualnega izprijenca, očeta sadizma, Marquis de Sada. Njegove zgodbe zahtevajo gledalca z močnim želodcem, predvsem pa gledalca brez kakršnih koli moralnih predsodkov. Posledično velja tudi to za Salo. Štirje premožni gospodje v času, ko je bila Italija oblegana z nacisti, na cesti iščejo in ugrabijo mlada dekleta in fante ter jih odpeljejo v strogo zastraženo vilo. Nad njimi se spolno izživljajo, žrtve so podvržene nasilju vseh vrst, perverznim ritualom, ki se med drugim končajo s "slastno" pojedino človeških iztrebkov. Zakaj? Ker je to višek spolne naslade. Za "zapornike", ki pa niso dovolj ubogljivi oz. niso dovolj poslušni, pa so določene grozovite kazni. Nečloveško mučenje, dehumanizacija človeškega telesa, ogabna, ostudna dejanja. Dobrodošli med najbolj temačne kotičke človeške duše. Vendar, saj to je pekel! Oziroma raj za de Sada in podobno misleče.

Seks ni bil noben tabu za Pasolinija. V bistvu ni poznal nobenih tabujev. Salo je nedvomno ekstremen film v vseh pogledih, pa naj si bo zaradi "navadnega" nasilja kot tudi spolnega, ali že nasploh zaradi prisotnih likov, teme ali že zaradi drznosti. Pasolini je izvrstno priredil zgodbo de Sada v Italijo sredi druge svetovne vojne. Torej, grozote kot jih prikaže, se dogajajo, pa najsi bo včeraj ali danes ali pred 250 leti. Kruti, gotski realizem. Film je bil (seveda) v Italiji prepovedan. To ni nikakršno presenečenje, glede na to, da še sedaj, 30 let po nastanku buri duhove in zgraža ljudi, ki ga gledajo oz. ki si ga sploh upajo pogledat. Salo je film, o katerem se bo še dolgo govorilo, v pozitivnem ali negativnem smislu. Uspeh je popoln.

Salo je nedvomno eden najbolj šokantnih, provokativnih, ogabnih, ekstremno sadističnih (morda pa tudi ne!) filmov kar sem jih videl. Težko je biti ljubitelj takšnih filmov, uživati v njih, vendar nekako iskreno priznam, da je Salo večji užitek kot marsikateri sodobni "filmski izdelek". Pasolini je vendar mojster.