Filme je lažje grajat, kot hvalit, in Phone Booth (Telefonska govorilnica) je eden izmed tistih filmov, kjer vse slabe stvari kar kličejo, da jih posebej označiš in pograjaš.

Stu Shepard (Colin Farrell), vase zagledani publicist, je postavljen pred kočljivo situacijo. Zadnja telefonska govorilnica, kjer ima človek lahko kanček zasebnosti ob telefoniranju, je prizorišče celotnega filma. Telefon zvoni in Stu dvigne slušalko. Glas na drugi strani mu pove, da če bo odložil, bo mrtev. In drama se začenja. Stu je postavljen pred situacijo, kjer bo moral priznati svoje grehe, sicer bo plačal s smrtjo.

Podobno kot pri mnogih, izjemnih mojstrovinah kot na primer Kocka (The Cube) ali Sartrejeva Zaprta Vrata, je človek vržen v situacijo, kjer ne ve, zakaj je bil ravno on izbran za to, kaj se sploh dogaja. Torej, psihološko mučenje na vrhuncu. Vendar se Telefonska Govorilnica na tem opeče, saj se zgodba začne odvijati tako, da se ta situacija popolnoma spremeni in izgubi vsakršno primerjavo s prej naštetima primeroma. Nekako sem pričakoval, da zgodba ne bo stopila na to pot, ter se morda izvlekla iz celotnega kaosa na drugačen način. Pa se ni in tako zatava v pozabo.

Torej, film, ki temelji na celotni predpostavki Tlefonske Govorilnice, bi deloval obetajoče, saj tudi tako deluje, samo končni izdelek ne zadovolji pričakovanj. Nasploh, film razočara. Popolnoma amerikanizirana zgodba, ki se zgubi sama v sebi in v kopici klišejev ter popolne nelogičnosti. Zgodba se začne, potem pa kar hitro potone v bedo. Začne se odvijati v smeri, ki ne naredijo potrebne napetosti, ki bi film držala pokonci. Hkrati pa se razvleče po nepotrebnem na 81 minut trajajočo muko. Na koncu je edino kar si želiš, oditi čimprej iz kina, pa naj se karkoli zgodi. V filmu ni ustvarjeno potrebno sočutje, ki bi ga gledalec imel do glavnega junaka, (tako da ti je na koncu čisto vseeno, kar se bo z njim zgodilo) sploh pa ne motivi in bistvo morilca na drugi strani telefonske linije. V telefonski govorilnici se začne igra, ki jo nadzoruje ostrostrelec. Torej, igrajmo se boga, jaz bom odločil o tem, kdo bo še živel in kdo bo moral plačati za svoje grehe.

Nekako sem nad filmu več kot razočaran, saj ni ponudil ničesar, kar bi me prepričalo drugače. V 81 minutah se v filmu znajdejo tako elementi trilerja, kot tudi drame ter navsezadnje (po nepotrebnem in povsem za lase privlečene) tudi soap-opere. Režiser, Joel Schumacher pa se nikakor ne more odločiti, kaj mu je bolj pomembno označit za bistveni žanrski podton. Tako tudi Colin Farrell ne more narediti in odigrati bolje.

Veliko razočaranje!