Na filmska platna je prišel še en veliki spektakel – Troja. Vračamo se 3200 let v preteklost, v antično Grčijo. Vojna za Trojo je bila, kot so takrat trdili, največja vojna, ki jih je svet kdajkoli videl. In res. To ni boj, to je mesarsko klanje. Za ljubitelje tovrstnega žanra bo Troja nedvomno orgazmičen dogodek, vendar je Troja le tipičen hollywoodski izdelek.

Glavni junaki Troje so stari znanci iz Homerjeve Ilijade. Mlad in naiven trojanski princ Paris (Orlando Bloom) je "ugrabil" špartansko kraljico Heleno (Diane Kruger) in Manelaus, špartanski kralj (Brendan Gleeson) seveda napove maščevanje. Vojne v tistih časih so se začenjale predvsem na podlagi pohlepa po premoči, iz časti, vendar tudi iz ljubezni (pa čeprav je bil to le navidezni povod v vojno). Manalaus poprosi za pomoč vladarja celotne takratne Grčije in svojega brata Agamemnoma (Brian Cox), da s skupnimi silami napadeta do takrat še nepremagano Trojo. Na svoji strani imajo svojeglavega, nepremagljivega in trmastega Ahila (Brad Pitt), ki je verjetno edini, ki bi se lahko kosal s Hektorjem (Eric Bana), neustrašnim trojanskim princem, velikim bojevnikom. Tako smo priča bojem pred trojanskim obzidjem in seveda veliki prevari, ki se je skrivala za "trojanskim konjem".

Troja je dokaj dinamičen filmski spektakel, pa čeprav ima to za posledico precej posplošeno vsebino in filmsko prepleteno zgodbo, ki najsi bo korektna vsaj do te mere, da je film gledljiv. S tehničnega pogleda je film zagotovo vreden ogleda, vendar to nedvomno ohromi plehek scenarij s tako (ne)poetičnimi dialogi, da le-ti postanejo predmet posmeha. Režiser, Wolfgang Petersen bistveno premalo pomena dodeli skorajda najbolj esecialnemu pomenu "trojanskega konja", kar pa ima za posledico prehiter razplet in nesorazmerno razporejen tok dogodkov.

Liki delujejo zgolj kot hollywoodski junaki, pa naj si bo akcijski ali kakšni drugi. Morda sem med igralsko zasedbo pogrešal Bruce Willisa, ki bi Trojance zagotovo rešil pred propadom. Vsaj takšen vtis pusti filmska Troja.