Ludvik (Peter Musevski), nekdanji državni prvak v speedwayu vsako noč s kombijem prevaža ilegalne prebežnike od hrvaške do italijanske meje. Dobi novega pomočnika, mladega in neizkušenega Rudija (Aljoša Kovačič). Tihotapita ilegalce preko slovenskega ozemlja v Italijo, kjer pa jih večina tudi konča za rezervne dele in tako sploh ne dočakajo »obljubljenih dežel«.

Med Ludvikom in Rudijem se razvije nekakšno razmerje oče-sin, ki je dovolj dobro zasnovano in dobro uprizorjeno. Rudi je še neizkušen in postavljen pred mnoge preizkušnje. Z vedno globljim pomikom v notranjost te zveze, odgovorne za prevažanje ilegalcev, se hkrati srečujemo z grozotami, s katerimi so se le-ti prisiljeni se spoprijeti. Režiser Damjan Kozole nam na izredno hladen način pripoveduje zgodbo. Vedno distancirano, z umikom vseh čustev. Tihotapljenje ilegalcev je pač delo, ki zahteva trde može, ki stvari ne smejo vzeti preveč čustveno. Rudi je na začetku še moralno razdvojen in podvržen čustvom, vendar kar kmalu postane »eden izmed njih«.

Večino filma prepletajo grozljivi, tesnobni in povsem moreči prizori. Vendar Kozole ne ostane pri tem, saj le to še stopnjuje. Prizori z dojenčkom in s tistimi v prtljažniku so več kot samo ganljivi, sežejo ti globoko v srce in te pretresejo. Kozoletu uspe v (redkih) prizorih z ilegalci ujeti vso grozo, strah in obup, ki ga le-ti doživljajo. Čeprav le redko kateri izmed njih spregovori, nam njihovi pogledi povedo mnogo več. Tako mladi Makedonki (Verica Nedeska) Kozole ne dodeli skoraj nič besedila, je pa v svoji molčeči, vendar vedno ganljivi igri več kot prepričljiva.

Vendar ima film, poleg te glavne, srhljive zgodbe, še stransko zgodbo, ki pa ima velik pomen za glavnega junaka. Ludvik se namreč mora spoprijeti s hudo psihološko vojno proti grozljivi bolezni. In tu se pojavijo vprašanja, ali leži to v zraku? Zakaj že spet on? Peter Musevski nam skozi celoten film uprizori Ludvika, izredno zagrenjenega in brezčutnega človeka, katerega življenje nekako popestri novi sodelavec. Je pa njegova igra na vrhuncu nekako pri koncu filma, ko se mora spoprijeti tudi s svojimi težavami. Musevski je resnično rojen za takšne vloge.

Šibka točka filma pa je zagotovo scenarij. Mnogo dialogov je povsem neustreznih, nekateri so pa povsem odveč in se nekako ne spojijo z zgodbo tako, kot bi se morali. Tu mi pade najprej v oči povsem leseno delujoče besede Aljoše Kovačiča, ki deluje preveč medlo in nekako ne ponudi igre, kot bi jo lahko pričakovali od vloge same. Menim pa, da bi to bilo mogoče popraviti z bolje spisanim scenarijem.

Film nam od blizu in povsem brezobzirno predstavi vse grozote tihotapljenja ilegalcev. Morda se bodo Rezervni deli zdeli marsikomu kot preveč »slovenski« film, vendar se ta element, ki pri večini sodobnih slovenskih filmov preveč izstopa, tukaj nekako zlije z zgodbo. Zato gre predvsem pohvala odlični režiji, saj zna Kozole s hitrim tempom pripovedovanja zgodbe obdržati napetost, tesnobnost in utesnjenost, izpostaviti pa ravno to, kar je potrebno za razumevanje in nas ne zasipa s odvečnimi prizori.