Dejstvo je, da je žanr politični triler v globokem zatonu. Sodobnim primerkom tega žanra primanjkuje svežina, inovativnosti, drznosti režiserjev in smisel za dinamičen scenarij piscev. Že nepotrebna priredba klasike Mandžurski kandidat je dala vedeti katero smer je Hollywood tokrat ubral.

Silvia Broome (Nicole Kidman) je prevajalka pri Združenih Narodih. Je ena izmed redkih, ki tekoče obvlada afriški jezik Ku. Govorijo ga zgolj v namišljeni državi Matobo, katere predsednik Zuwanie – dictator in veliki zatiralec človekovih pravic in temeljnih svoboščin, namerava v prihodnje obiskati generalno skupščino ZN. In tukaj se stvar zaplete. Silvia presliši pogovor o atentatu na omenjenega predsednika, seveda v Ku. Pomislite, kakšno naključje. Tako nastane panika. Pred kratkim ovdoveli detektiv Keller (še vedno žalostni in obupani Sean Penn) je zadolžen, da od Silvie izve čim več, karkoli, kot tudi da poskrbi za popolno varnost v poslopjih ZN ter seveda, da do atentata sploh ne bi prišlo.

V bistvu je Prevajalka prav gledljiv film. Do prave mere je zabaven in napet ter, odkrito, nikoli dolgočasen. Dejansko pa ne predstavlja ničesar vznemirljivega, ničesar, kar bi ga povleklo iz sivega povprečja. Največja hiba je nesmiseln scenarij, ki daje vtis, da so ga najprej napisali v Ku in šele nato prevedli v angleščino. Tako smo gledalci deležni topih in neznosnih dialogov. Denimo, ko Sean Penn izjavi 'Tako se odloži pištola.' Za pričakovati bi bilo, da bo izjavil še podobne biserčke kot npr. 'tukaj ven ustreli krogla, če sprožiš' ali podobne bedarije. Kot da nam že od vseh možnih preobratov in razkritij iz 'predhodnega' življenja gospe Kidman ni jasno, da obvlada pištolo kot svojo šminko. Da sploh ne omenim nekompetentnosti gospe Kidman v uvodnih sekvencah s svojim za lase privlečenim prevajanjem.

Od vsega pompa je ostalo bore malo. Prevajalka je prvi film, ki so ga posneli v prostorih Združenih Narodov. Mnogi režiserji so poskušali že prej, uspelo pa je oskarjevcu Sydneyu Pollacku. Pollack je priskrbel prvovrstno ekipo igralcev, a prisegel na porazno slab scenarij, ki intrigantsko zasnovo zapelje v slepo ulico. Ne glede na to, kako dobro je Pollack zrežiral sekvenco z avtobusom, ali kako preračunljivo napet je Zuwanijev govor (kljub dejstvu, da je čista kopija konca originalnega Mandžurijskega kandidata), ali kako briljantno cinična je Katherine Keener v nedvomno preveč omejeni vlogi, Prevajalka je enostavno kolaž že prej videnih scen. Je povsem neoriginalen film, ki hoče svojo kompetenco podkrepiti z nekakšno politično intrigo in svojim razlaganjem zunanje političnega dogajanja. Nekateri bodo celo nasedli, da država Matobo res obstaja. To je pač Hollywood.