Bob Crane (Greg Kinnear) je uglajen, priljubljen radijski voditelj in ljubeč mož ter oče treh otrok. Dokaj enolično življenje se mu obrne na glavo, ko dobi glavno vlogo v seriji Hogan's Heroes. Tako spozna tudi Johna Carpenterja (Willem Dafoe), prekupčevalca s takrat novo audio-video tehniko, ki mu odpre vrata v ponovno življenje, sploh seksualno. Tako spremljamo vzpon in propad zvezde ameriške serije in vse, kar je povezano z uspehom, tudi dvojno življenje, družinsko po eni strani in seks z vsemi drugimi kot svojo ženo po drugi.

Dan brez seksa je zapravljen dan. To postane moto tega filma, torej Bobov moto. Egocentričnemu, slavnemu Bobu se namreč ponovno odpre. Njegova druga seksualna pomlad zaživi v popolnem zamahu. Tako se iz zavzeto krščanskega, vzornega, zvestega in ljubečega moža prelevi v zapeljivega, vase zagledanega, nenasitnega in s seksom obsedenega žrebca. Skupaj z Johnom podirata vse naokoli in si tako prisvajata trofeje. In film je samo to. Nič drugega. Nobenega globljega pogleda v karakteristiko propadlega protagonista, pa tudi ostali like so bolj kot ne enodimenzionalni. To bi bilo nujno za boljšo dodelavo morbidnega konca in filma nasploh. Tako pri gledalcu ne vzbudi nobenega sočutja, razumevanja za Bobova ravnanja, še bolj pa za Johnovo usodno, zadnje dejanje. Film nima nobenih vzponov in padcev, zgodba namreč poteka kot ravna črta. Če se še to sliši nezanimivo in dolgočasno, je končni rezultat le potrditev tega. Edina svetla točka sta tako le glavna igralca, Greg Kinnear in še sploh Willem Dafoe. Vendar tudi njuna prepričljiva in izjemna igra ne reši filma pred potopom, saj velikokrat delujeta zgubljeno, kot nekako odveč.

Gremo nazaj v šestdeseta, retrospektiva, seksualna revolucija, hipiji, vzpon in propad protagonista,... Že nevem koliko filmov se je dotaknilo teh tematik, tako da Auto Focus izpade prej kot nekakšna farsa, kot apatična, nedodelana, šablonska polomija. Film nikakor ni depresivne narave, vendar gledalca deprimira v vsakem pogledu.