Dve osebi, zakonca Gillesa (Stéphane Freiss) in Marion (Valeria Bruni-Tedeschi), pet različnih dejanj njunega skupnega življenja. Vse se prične z njuno razvezo, konča pa z dnem, ko sta se spoznala. Ja, zgodba se odvija nazaj. Najprej zvemo zaključek zgodbe, hkrati se pa z nadaljnjimi prizori vedno bolj poglabljamo v njun odnos, v njiju sama.

Tako kot Gaspar Noe s šokantnim Nepovratno, je tudi Francois Ozon izbral tehniko pripovedovanja zgodbe v obratni smeri. Kot Noe je nazorno prikazal degradacijo razmerja med moškim in žensko, vendar iz povsem drugega vidika. Oster pesimizem do zveze, ki je bila že od vsega začetka prekleta, ter njeno siciranje ne dopustita niti kančka upanja, niti v tistih najlepših trenutkih skupnega življenja – poroka, rojstvo otroka. Nepovratna formula ne deluje tako dovršeno, je bolj ali manj zgolj nomotehnična izvedba. To kar je uspelo Noeu, je Ozonu spodletelo, pa čeprav hladen pristop in pesimizem režiserja k pripovedovanju zgodbe ustvarita posebno atmosfero, ki gledalca prevzame, a le do mere, da do končnega izdelka ni ranodušen.