Vojna zvezd nedvomno sodi v Hram slavnih med filmskimi stvaritvami. Je eden najbolj poznanih filmov vseh časov, vse zasluge za to pa si lasti režiser in scenarist George Lucas, ki je avtor te fantastične umetnine. Ta vesoljska epska pravljica traja že skoraj četrt stoletja, ko je eksplodirala v ZDA in se praktično ni ustavila, saj ji še ni videti konca. Prva trilogija je polnila blagajne konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, prvi del nove trilogije (1999 – Epizoda I: Grozeča prikazen) pa je kronološko postavljena pred omenjeno trilogijo iz osemdesetih. Naslednji del je napovedan za leto 2005, ki bo razkril, kaj je Anakina potisnilo na Temno stran.

O zgodbi samo nekaj besed: nekaj let je minilo, Anakin sedaj ni več majhen deček, ampak odrasel mladenič. Prav tako tudi Amidala, ki je ne samo odrasla, ampak obvlada tudi politične veščine. Njuna romanca je eden glavnih motivov, ki dopolnjujejo neusmiljen poskus mračnega Imperija, da bi zasužnjil galaksijo, in seveda težko pričakovano preobrazbo Anakina Skywalkerja v mračnega Dartha Vaderja.

Upravičena je bila napoved neverjetnih specialnih efektov - spopadi s svetlobnimi meči so naravnost spektakularni, še posebej pa izstopa zadnji boj med Dookujem, Obi-Wanom, Anakinom in seveda Yodo, ki nam pokaže, da ni le nek zelo moder starec, ampak tudi prava gibčna, svetlobno hitrostna pošast. Zamerimo jim lahko samo to, da so vsi spopadi prekratki. Ravno ko se boj dobro začne in Anakin prime še za drugi svetlobni meč in Yoda začne bliskovito poskakovati kot nekakšna opica na steroidih, se vsa stvar zaključi. Vendar boji sploh niso krvavi, kar še enkrat dokazuje Lucasovo genialnost. Pri vsem bojevanju, kateremu smo priča, vidimo kri samo dvakrat. Prvič, ko tista, neki veliki mački podobna, žival popraska Amidalo s kremplji. Drugič, ko Anakin najde svojo mamo in jo reši. Film je bil torej pripravljen tudi za malo mlajše občinstvo.

Film je posnet odlično, pa ne samo zaradi efektov ampak predvsem kako je narejen, saj se kadri menjajo zelo pametno, tako da gledalca pusti neučakanega in v dvomih, kar omogoča, da se gledalec res stoprocentno vklopi v film in napeto čaka razplet.

Prelomni trenutek v filmu je, ko Anakin, po tem ko mu v naročju umre mati, pobije celotno vas t.i. peščenih ljudi. Ti prizori so eni najbolj čustvenih v filmu, saj so polni jeze in zato zelo pomembni za razvoj njegovega lika. Anakin vso stvar seveda, brez kakršnekoli krivde, prizna Amidali. »They lived like animals, so I sloughtered them like animals.« Zanimivo je, da ne pobije samo moških (torej vojščakov) ampak tudi vse ženske in tudi otroke. Njegova temna stran je tako prvič postavljena pred gledalce, ki sočustvujejo z njegovo izgubo matere in so hkrati zgroženi nad njegovim pobijanjem. Saj veste: Jedi naj ne bi poznal jeze. Ne sovraštva. In ne ljubezni.

Oglejte si to mojstrovino, ki ji uspeh pripisujejo predvsem zaradi tega, ker so v znanstveno fantastično zgodbo spretno integrirane antične legende in mitološke teme.