Olivier (Olivier Gourmet – dobitnik Zlate Palme v Cannesu 2002) je učitelj tesar. Sprejme novega vajenca, šestnajstletnega Francisa (Morgan Marinne), ki ima temačno preteklost. Pet let je preživel v zaporu za mladoletnike, saj je takrat umoril mladega dečka, sina Oliviera. Film se osredotoča na Oliviera, ki se mora/hoče spoprijeti z utesnjujočo preteklostjo in Francisom nasploh.

Sin je film brez uvoda in zaključka. Čeprav je ena izmed dobrih strani filma prav odprt konec, ki ne ponudi (posredne) rešitve, je pa izredno zbegan in neposreden uvod (oziroma prva tretjina filma). Vrženi smo v dogajanje, brez kakršnih koli informacij, karakternih opisov in njihovih motivov. Tako sem na začetku bil v dvomu, ali je Olivier le prijazen učitelj, ali pedofil, ali pa kaj čisto tretjega. Sicer se oboje podre in resnica je čisto nekaj drugega. Olivier je tako pasiven, tako ozko označen, da postane njegova neaktivnost skoraj nesprejemljiva. Dardenne manipulira z njegovimi čustvi, ne pusti Olivieru, da bi se odprl. Na žalost.

Medtem, ko film V Spalnici (In The Bedroom) – s podobno vsebino – ponudi z barbarskim finalom, je Sin popolno nasprotje. Saj ne, da je moč pri prvem maščevanje opravičiti, vendar je v Sinu vse preveč hromo, nedejavno. Ko bi le Sin bil takšna mojstrovina, kot tesarske kreacije in natančnost Oliviera pri svojem delu. Vendar ni.