Zadnje čase je na filmska platna prišlo dosti filmov z dominantnimi ženskimi liki. Tako je Charlotte Rampling doživljala svojo drugo seksualno pomlad v Bazenu, Toni Collette je jezikala in žalovala v Japonski Zgodbi, Keisha Castle-Hughes se je uprla svojemu dedku, poglavarju maorskega plemena v Legenda O Jezdecu Kitov, Diane Keaton je pokazala vraga samemu Jacku, Marina Golbahari je trpela v Osami, in še mnogo drugih. V filmu Pošast je središče pozornosti Eileen Wuornos (Charlize Theron), prostitutka in prva ženska serijska morilka v ZDA, ki je bila usmrčena.

Film se osredotoča na Eileen v času njenih morilskih pohodov, ko je hladnokrvno umorila 7 moških, večino prav svojih klientov. Režiserka, Patty Jankins predstavi Eileen kot žrtev in ne kot neizprosno morilko. Išče načine, kako opravičiti njena grozovita dejanja. Osredotoči se na njeno ljubljeno Selby (Christina Ricci), pomanjkanje ljubezni, na njeno naivnost, prostaškost ter jo predstavi v dobri luči. Film deluje kot oda, slavospev serijski morilki. Njeni motivi za sejanje smrti so le postranska stvar, tako da Eileen pri gledalcu vzbuja sočutje, kar pa je nerazumljivo in nesprejemljivo, saj je gledalcu ponujena zgolj enostranska slika pošasti, ki pa je za tako negativno osebnost nedvomno neprimerna.

Charlize Theron se je prelevila v pošast s pomočjo pridobljenih kilogramov ter izjemne maske in obraznih protez. Je skorajda neprepoznavna. Z vlogo opravi suvereno, brez oklevanja, dominira na platnu ter je ne-le upravičena dobitnica letošnjega Oskarja, marveč postreže z igro, ki naj si bo ena najboljših igralskih kreacij tega stoletja (če ne že več). In prav zaradi fenomenalne glavne igralke film uspe prepričati.