Film se začne z okvirno zgodbo, ki predstavlja zasnovo za glavno. Dva sošolca se po več kot petdesetih letih ponovno srečata, nakar se dogajanje postavi nazaj v čas, ko sta Pépinot in Morhange bila v internatu za "dečke v stiski". Pred problematičnimi mulci se pojavi nov vzgojitelj, Clément Mathieu (Gérard Jugnot), katerega glavni cilj je mladeniče navdušiti za glasbo in jih prevzgojiti iz navadnih vandalov v pridne zboriste. Iz nič mu uspe narediti usklajen in marljiv zborček, kar pa ni po godu zagrenjenega in brezčutnega ravnatelja Rachina (François Berléand).

Francoska kinematografija je nedvomno ena najkvalitetnejših in najbolj pestrih sploh, Zboristi Christopha Barratiera pa žal ne predstavljajo nobenih presežkov, niti gledano samo v zadnjih letih. Zboristi so grenko-sladek, umirjen in glasbeno dovršen film s (nažalost) klišejskimi liki – veliki dobrosrčni idealist, kruti negativec kot proti utež, itd. Če izvzamem slednje ter nepotrebno okvirno zgodbo, imam zgolj pozitivne pripombe. Teh gre največ na račun izvrstne koralne glasbe ter Barratierovega občutka za efektivno uporabo te filmske prvine. Čeprav je sličnost Zboristov s Hollandovim opusom ter Društvom mrtvih pesnikov neizogibna, je razlika očitna. Francoski šarm sicer delno nadomesti ameriška sentimentalnost, vendar v mejah normale oz. v merah dobrega okusa, kar pa vsaj pri Hollandovem opusu ni bil primer.

Zboristi so na minulem Ljubljanskem filmskem festivalu prejeli nagrado Zlati kolut, ki jo podeljujejo najboljšemu filmu po mnenju gledalcev. Težko bi dejal, da je resnično najboljši film daleč naokrog, saj je že LIFFE ponudil marsikateri boljši izdelek, pa vendar, Zboristi so tipičen primer filma za dušo, ki je prava poživitev za turobne zimske večere.