Gus Vant Sant se je letos vrnil v popolnem slogu. Najprej z Gerryjem, sedaj pa še s Slonom (Elephant). Naredil je še en film, ki ti vzame sapo, ki ti da mislit in te zdrami.

Van Sant nas popelje v osrčje ameriške srednje šole ter nas seznani z življenji nekaterih učencev in njihovih preprostih življenj. In s pomočjo prečudovite fotografije se premikamo po pustih, tesnobnih hodnikih, po katerih bo kmalu tekla kri. Z izbiro igralcev oz. bolje rečeno amaterjev, je Van Sant dosegel le še več. To naredi povsem preprost, čudovit, avtentičen film. Zgodbo pripoveduje na izredno poetičen način, ki pa se skupaj z Beethowenovo glasbo enostavno zlije in naredi še bolj enkratno vzdušje. Tako te enostavno hipnotizira.

Slon (seveda) ni najboljši film sploh, je pa nedvomno eden izmed boljših letos. Film je na daleč prepoznaven, da ga je režiral Van Sant. Nekako sem pričakoval in kar vedel, da bo film vseboval homoerotične elemente, ki so stalnica v njegovih filmih. Vendar pa Van Sant navduši, ko mu uspe pričarati tesnobno, napeto ozračje in grozljiv finale. Stopnjevanje do le-tega (čeprav vsakdo ve, kaj se bo zgodilo), je narejeno na izredno zanimiv, predvsem pa prepričljiv način, presunljiva fotografija, odlični igralci ter režija.

Zmagovalec letošnjega filmskega festivala v Cannesu nikakor ne razočara in upraviči to veliko zmagoslavje. Bolj preprostega, umirjenega, poetičnega filma skoraj ni možno pričakovati. Van Sant ponese film nad oblake, kamor tudi spada.