Že res, da je Najbolj žalostna glasba na svetu čudaški, nenavaden film, eden izmed tistih redkih primerkov, ki bo marsikomu pomagal pri zdravljenju nespečnosti oz. eden izmed tistih primerkov, ko se filmofili mastno naslajajo nad njim. Tako prefinjeni in dodelani režiji in vizualni podobi filma se ni moč zlahka upreti, zato je Najbolj žalostna glasba na svetu vredna vsega spoštovanja, dosežek Guya Maddena pa še toliko več.
Zgodba je postavljena v čas velike depresije, v čas, ko je žalost prevladovala pred veseljem. Melanholičnost, patološko žalovanje za pretrpljenimi bolečinami. Za čas in vzdušje primerno, razpiše Lady Helen Port-Huntley (Isabella Rossellini) tekmovanje za najbolj žalostno pesem na svetu. Prijavijo se tekmovalci iz vsega sveta, kdo izmed njih se bo predstavil v najbolj žalostni luèi, bo pa seveda razkril konec.
Film dobesedno izgleda, kot bi ga posneli leta 1930. Vizualno presunljivo, igralsko dovršeno ter enostavno fascinantno. Avantgardni duh je moč slutiti na vseh področjih, moreče vzdušje, povezano s pikrim, grotesknim humorjem in dekadentnimi scenami, agonija že tako propadle in disfunkcionalne družine, patološka obsesija in mazohistično mučenje. To je podpis Guya Maddena, njegova vizija, njegova intriga, od katere nikoli ne odstopi. Tako postanejo steklene noge Isabelle Rossellini nekaj nedosegljivega, pravljičnega, vlijejo upanje, harmonijo in veselje v turobno življenje. Vendar je steklo lomljivo in zgolj iluzija.
Tudi igralski kader je adaptiral 30. leta in igro, ki je takrat prevladovala. Na čelu z izvrstno Isabello Rossellini (žensko različico okrutnega rimskega cesarja Nera) jim uspe dostojno pričarati Maddenovo ekstravagantno in ekscentrično vizijo, pa čeprav sem zgolj upal, da bo Isabella zapela kot v Modrem žametu, kar bi nedvomno predstavljal orgazmičen triumf, popolno zadovoljitev in uresničitev njene ponudbe – če si žalosten in imaš rad pivo, sem tvoja!
