Charlie Kauffman nedvomno velja za enega najobetavnejših sodobnih scenaristov. Spisal je že vrsto originalnih scenarijev za filme, ki so poželi uspehe tako pri kritikih kot tudi širši publiki. Lotil se je že marsikaterega žanra in požel uspehe, tokrat pa se je spoprijel s romantično dramo in kot se za Kauffmanove originalne in bizarne zamisli spodobi, je pred nami vse prej kot navaden filmski izdelek – eden najbolj romantičnih filmov zadnjih let.

Ali ne bi bilo priročno, če bi lahko enostavno izbrisali določeno osebo iz svojega spomina? Osebo, ki si jo nekoč ljubil preko vseh meja, pa se je zveza žal razšla, ostali so pa zgolj grenki spomini. To bi bila ena izmed možnosti, če bi nam dandanašnja tehnika to dopuščala. In prav to je glavna tema filma Večno sonce brezmadežnega uma. Joel (Jim Carrey) in Clementine (Kate Winslett) sta bila zaljubljena, a se je njuna skupna življenjska pot razšla. Ker je bolečina v srcu preveč boleča, se oba podvržeta operativnem posegu, da si izbrišeta drug drugega iz spomina. Vsi lepi trenutki bodo tako izgubljeni, Joel in Clementine pa bosta popolna tujca, kot da se nista nikoli srečala, se poznala, kaj šele ljubila. Tako se podamo na miselni "trip" po Joelovem spominu in vseh trenutkih, ki jih je preživel skupaj s Clementine. Vendar si Joel, podzavestno med posegom premisli, saj bi izbris Clementine pomenil njegov konec.

Večno sonce brezmadežnega uma je v bistvu presežek, kar se tiče žanra romantičnih dram. Vendar ne preseže bizarnosti odličnega Biti John Malkovicha in satiričnosti genialnega Prilagajanja ter je slej kot prej razočaranje. Zgodba se zlomi na polovici in posledično postane bolj dolgočasna kot karkoli drugega. Odlična Kate Winslett (njena najboljša predstava po Winterbottonovem šokantnem Jude) in "spet" dramatični Jim Carrey dvigneta nivo, vendar je (glavni) problem v stranskih likih. Pokvarijo namreč tako popolno ljubezensko zgodbo med Clementine in Joelom ter spustijo dinamiko filma za par stopenj navzdol. S tem, ko jim Kauffman in Gondry dovolita, da vpletejo svojo zgodbo med protagonista, se vse poruši in izgubi na kvaliteti. Navkljub vsemu, če to "malenkost" pustim na strani, je Večno sonce brezmadežnega uma razočaranje, kljub temu mnogo boljši film od katerega koli filma, ki sta ga posneli Meg Ryan in Sandra Bullock, hollywoodski kraljici romantičnih dram.