Martin Scorsese velja za enega največjih ameriških režiserjev. Njegov repertoar je pester in obsega nekatere najboljše filme vseh časov. Seveda se tudi največjim mojstrom kdaj zalomi, kot Scorseseju s Rtom strahu in Tolpami New Yorka. Z Letalcem je ponovno ujel ritem in svojo mojstrstvo, čeprav je njegov zadnji režiserski podvig daleč od njegovih mojstrovin - Taksist, Dobri fanje ter Pobesneli bik.

Z Letalcem nas Scorsese ponese v blišč in čar Hollywooda 30. in 40. let prejšnjega stoletja. Howard Hughes (Leonardo DiCaprio) je bil miljarder, filmski producent, ženskar, psihični bolnik ter avanturist za najnovejšimi in najboljšimi podvigi na področju letalstva. Imel je vse: slavo, uspeh, ženske, celo svetovni rekord v letenju. Film je njegova biografija, ki se osredotoča predvsem na Hughsova »zlata leta«; zadnjih 20 let svojega življenja je namreč preživel daleč stran od blišča in javnosti. Hughes je bil preračunljiv moški, ki je vedno dobil, kar je hotel. V naročje mu je celo uspelo dobiti hollywoodski primadoni Katherine Hepburn (Cate Blanchett) in Avo Garner (Kate Backinsale). Vendar je meja med genialnostjo in norostjo tanka, kot že vemo, in Hughes na žalost psihično ni vzdržal ter začel strmo propadati.

Filmi Martina Scorseseja imajo eno stalnico – New York. Tako kot Woody Allen je tudi Scorsese zaprisežen Newjorčan in prav preseneča me, da se je podal v Hollywood. Morda je to recept za Oskarja, ki ga Scorsese kljub 5 nominacijam še nima. Trikrat je izgubil po istem principu – premagal ga je igralec, ki je naknadno postal režiser – Robert Redford, Kevin Costner in Roman Polanski (čeprav je bolj znan kot režiser, je svojo filmsko pot začel kot igralec). Letos je situacija identična prejšnjim, saj za velikega favorita velja Clint Eastwood. Čeprav Letalec ni film z najboljšim režiserskim dosežkom minulega leta (to je nedvomno Mike Leigh in njegova Vera Drake), si Scorsese nedvomno zasluži to prestižno nagrado.

Leonardo DiCaprio pri meni ni nikoli kotiral visoko. Tokrat pa me je njegova brezhibna igra navdušila. Krhkost in propadanje Hughesa je uprizoril tehnično dovršeno, tako da ima efekt podirajočih se domin. Scorsese je očitno našel svojega novega Roberta DeNira. Scorsese pokaže svoje znanje in moč, ki ga odlikujeta, v zaključnem aktu. Neizprosno verbalno prerekanje med Hughesom in guvernerjem Brewsterjem (izvrsten Alan Alda) poleg odlične igre dveh mogotcev odlikuje briljantna in taktična režija. Kot rezultat je zelo učinkovit in dovršen zaključni kader, ki ponese Letalca višje v oblake kot je Hughes kdajkoli poletel.

Vendar Letalec zaradi epske dolžine izgubi na prepoznavnosti in velikokrat zaide na stranpota ter dejansko ne predstavlja ničesar pretresljivega, ničesar omembe vrednega. Marsikateri liki in dogajanje niso dovolj globoki, da bi se zasidrali v spomin in srce gledalca. Ne omogočijo, da bi jih v popolnosti sprejel in jim verjel. Katherine Hepburn v podobi avstralske igralke Cate Blanchett je posledično največja hiba filma. Dejansko je bila Kate prevelika zvezda in ikona Hollywooda, da bi jo bilo moč zlahka imitirati. Imela je svoj razpoznavni stil in značaj, kar sicer Blanchettovi v določenih kadrih uspe uspešno poustvariti, medtem ko ponekod izpade zgolj kot neuspela parodija. Čeprav je Blanchettova prepričljiva v zelo dovršeni imitaciji Hepburnovega glasu, njene mimike in gest, ji, roko na srce, ne seže niti do kolen.