Ray je filmska biografija enega največjih glasbenih virtuozov 20. stoletja – Raya Charlesa. Hollywood se je s to biografijo poklonil lani umrlemu mojstru jazza, R&B, gospla, soula in še marsikaterih drugih glasbenih zvrsti, na najboljši možen način. Rezultat je namreč tako speven kot Rayeve pesmi.

Preden je Ray (Jamie Foxx) postal svetovno znana zvezda, je bil deležen vse prej kot bleščečih trenutkov. S šestimi leti je oslepel, vendar mu to ni predstavljalo večjih ovir, saj je sam rekel, da vidi sicer ne, ve pa za vse kar se dogaja. Posebej so se mu vtisnile v spomin materine (Sharon Warren) besede, naj nikoli ne pusti, da bi ga kdorkoli obravnaval kot pohabljenca. Ray se je tega držal in kljub telesni hibi ni odnehal ter postal največji inovator na področju soula, R&Ba in gospla. Vendar tako kot marsikatera zvezda, je tudi Ray zapadel v brezno drog. Heroin je pripomogel k temu, da je začel propadati, a mu je s pomočjo žene Beae (Kerry Washington) uspelo to odvisnost premagati in ponovno zaživeti brez strupenih substanc.

Film odlikuje predvsem glasba, brez katere ne bi bilo Raya. Ray je ljubil glasbo in prava odločitev režiserja Taylorja Hackforda je bila, da je v film vključil toliko glasbe. Glasba s pomočjo genialne in tehnično popolne upodobitve Jamie Foxxa zaživi v polni luči, kot da bi jo na platnu izvajal sam Ray Charles. Obrazna mimika, geste, način govora, sam glas, vse je uprizoril z vrhunsko bravuro, za kar bo to nedeljo zagotovo prejel Oskarja. Že dolgo je tega, od kar je en sam igralec pripomogel k temu, da je dokaj povprečen film povzdignil visoko v nebo. Čeprav je sploh v drugi polovici filma malce preveč moraliziranja, Ray nikoli ne postane zidealizirana oseba, Hackford se namreč loti njegove osebnosti bolj rezervirano. Glavni namen filma ni v predstavitvi Rayeve osebnosti, temveč v njegovi glasbi, kar pa je ustvarjalcem v velikem slogu tudi uspelo. Resnično vredno ogleda.