Lilja Za Vedno je nov filmski izdelek švedskega režiserja Lukasa Moodyssona, ki smo ga lahko spoznali predvsem s filmom Pokaži mi ljubezen (Fucking Amal). Je genialna mešanica socialnega realizma in religioznega simbolizma.

Film sloni na glavni junakinji, šestnajstletni Lilji (izvrstna Oksana Akinshina). Njena mati je s svojim novim izbrancem napolnila kovčke in odšla v Ameriko, Liljo pa seveda pustila živeti naprej v bedi socialistične Sovjetske Zveze. Ubogi Lilji tako ne preostane ničesar drugega, kot da se poda v najstarejšo obrt – prostitucijo.

Lilja Za Vedno mi dopušča, da lahko cenim film Trinajstletnici toliko bolj. Seveda v negativnem smislu. Lilja je dokaz, kaj bi lahko Trinajstletnici bili, pa je vendar Hollywood opravil svoje in porušil še tako poučno fabulo. Slutiti je moč evropski pridih, evropsko drznost, evropsko svobodo, ki je še nedotaknjena od hollywoodske pop kulture. Moodysson izvrstno vključi glasbene vložke v temačno in utesnjeno pripoved, ki ustvarijo prav poseben psiho teror. Techno up-beat glasba doseže prav moreče vzdušje, ki se le še nadgradi z nemškimi šokerji Rammstein. Psihadela, realizem, simbolizem.

Morda sem sicer pričakoval več, v smislu da bom deležen novega Loma Valov (glede emocionalne izčrpanosti, pretresljivosti, ki meji na ganjenost in grozovito nejevoljo). Pa vendar Lilji manjka tisto nekaj, kar je naredilo Von Trierjevo Bess tako pretresljivo, znamenito junakinjo.