Naj bo človekova največja strast to, da bo nekaj strastno ljubil. In to je Prilagajanje (Adaptation)

Charlie Kauffman (Nicholas Cage v vlogi bratov dvojčkov Kauffman – Charlie in Donald), scenarist hvaljenega in nenavadnega Biti John Malkovich, dobi za nalogo napisati scenarij po knjižni predlogi avtorice Susan Orlean (Meryl Streep), The Orchid Thief. Charlie se sooči s problemom, saj nikakor ne ve, kako scenarij začeti, kaj ga šele dokončati. Čemu dati v knjigi, v kateri se nič poglavitnega ne zgodi, saj ni nikakršne zgodbe, poseben poudarek? Njegov glavni namen je ustvariti nekaj novega, inovacijskega – odo cvetlicam, še posebej orhidejam. To še nikoli poprej ni bilo videno na platnu. Vendar se pojavi problem ko je treba akterje narediti z zanimivim notranjim in zunanjim dogajanjem, hkrati pa ostati pri slavospevu orhidejam in pripeljati film do konca.

Izredno originalen in prefinjen film. Scenarist, Charlie Kauffman – ja, samega sebe je vključil v film kot glavno osebo – se dobesedno igra z nami. Tudi sam omeni, da je to vse verjetno preveč bolano, patetično in narcistično ter egoistično. On, ki ima težave s staranjem, debelostjo, plešavostjo in (seveda) z ljubezenskimi zadevami je neodločen in strahopeten. Film bi lahko bil izreden pripomoček za vse, ki hočejo postati scenaristi. Polno je situacij, kjer nam narekujejo kako pisati, o čem pisati, na kaj se osredotočiti, kakšne metode uporabljati, … Resnično briljantno spisan scenarij, poln miselnih preskokov, mešanje sintetičnega in analitičnega načina pripovedovanje zgodbe, mešanje večih žanrov (od komedije, do drame, dokumentarca, ljubezenske drame in navsezadnje tudi do trilerja), spajanje poezije s zgodbo. Nekako poteka celotna zgodba o Susan in Johnu Larochu zelo umirjeno, izredno lahkotno, poetično. Medtem ko je zgodba o dvojčkih Kauffman bolj dinamična, energična, ko pa se zgodbi povežeta, postane celoten film tak – sicer nepričakovano, v stilu dobrih in napetih trilerjev.

Nicholas Cage se je vrnil v velikem slogu. Po nekaj komercialno dokaj uspešnih filmih, po kakovosti pa bolj ne, mu je uspelo ponovno dokazati, da zna igrati. In to zelo dobro. Igrati vlogo dvojčkov zagotovo ni lahko delo, sploh pa če sta si ti osebi različni kot Donald in Charlie. Cage še posebej izstopa kot mevžasti, brezvoljni Charlie. Kauffman je sebe vključil v film na tako originalen način, da je Cageova igra le nadgradnja tega. Še bolj kot Cage pa navdušita Meryl Streep in Chris Cooper (oba oskarjevska nominiranca, Cooper pa je celo prejel Oskarja za stransko moško vlogo). Meryl se znajde v vlogi, ki zahteva resnično odlično igralko, da izpade tako dobro, kot je sedaj. Dana ji je naloga, da se izkaže tako v komični vlogi, kot tudi vlogi obupane in osamljene, poželjive, »zadete«, sreče iskajoče ženske, ki bi storila vse, da bi lahko tako strastno ljubila nekaj kot to počne John s svojimi orhidejami. In navsezadje, slišati stavek »we have to kill him« iz ust Meryl Streep je več kot presenetljivo in kar ustrahujoče. Meryl je genialna in odigra eno najboljših svojih vlog nasploh. Lahko rečem, da je skoraj neverjetno, da Oskarja ni dobila. No, nedvomno najboljša lanskega leta, pa povsem očara in te spravi do solz v »dial tone« prizoru. Genialno.

Film ima dosti dialogov, ki se ti vtisnejo v spomin. Ker ima lahko film več razlag ter ga je možno interpretirat na več načinov, raje ne bom izdal ničesar več. Mnogo stavkov, ki so izrečeni v filmu, pomeni vsak zase, poanto filma. Meni osebno pa najbolj zadovolji moj začetni stavek. Izjemen film.