Američani znajo šokirat in biti provokativni, vendar je Ken Park samo to, vse ostalo pa je le odraz zdajšnjega ameriškega mišljenja. To je Ken Park.

Ken Park je mlad fant, ki v prvem prizoru naredi samomor, odpihne si možgane. Zgodba pa se vrti okrog štirih prijateljev - Shawn (James Bullard), Tate (James Ransone), Peaches (Tiffany Limos) in Claude (Stephen Jasso) – ki seksajo, se ga zakajajo ter imajo vsak svoje družinske težave. In to je to, nobene zgodbe, nobene rdeče niti. Samo 96 minut provokativnih prizorov, ki si sledijo eden za drugim, hkrati pa se lahko vprašaš, ali še sploh lahko gre dalje? In gre, pokaže prav vse, brez sramu. To je Ken Park.

Film šokira, vendar to samo pripomore k temu, da izpade še bolj plehko kot se na prvi pogled samo zdi. Ejakulacija, oralni seks, erekcija, seks na sploh v stilu kakega "poceni" porniča; ne, tega pa res nisem pričakoval, pa čeprav gredo filmu pohvale za izredno drznost. Če primerjam Ken Park z lanskoletnim nedvomno najbolj provokativnim, šokantnim, drznim filmom Nepovratno (Irreversible), pridem do spoznanja, da je Ken Park samo farsa. Nepovratno je kljub grozljivim, morečim, tesnobnim prizorom očaral z milino, neokrnjenostjo in predvsem nežnostjo. Temelji na svoji filozofiji, edina filozofija, na kateri pa sloni Ken Park, pa je ameriški "kretenizem". Liki so preveč karakterizirani, groteskni ter izpadejo kot nekakšni komiki v precej "over the top" dramskem kolažu večih zgodb – torej popolnoma zgubljeni. Ja, vsi so potencialni kandidati za Jerry Springerja Show – tip seksa z mamo svoje punce, oče se spravi na sina, incest,... Tabu teme na ameriški način. Provokacija ovita v plehko celoto. To je Ken Park.