Miri Nair je pred leti uspel veliki met – beneški Zlati lev za film Monsunska svatba. Indijska režiserka je mojstrsko predstavila poročno svatbo in praznovanje na tradicionalen indijski način. A tudi najboljši se podvržejo zahodnjaškim pritiskom in Mira Nair je pristala v Hollywoodu ter posnela enega najslabših filmov letošnjega leta.

Becky Sharp (Reese Witherspoon) je odraščala v sirotišnici, vendar si je vedno želela boljšega življenja, vzpona po družbeni lestvici. Kot učiteljica se zaposli v graščini Sira Pitta Crawleya (Bob Hoskins), kjer pa kmalu odkrije pot do uresničitve svojih sanj. Zaljubi se v Rawdona (James Purefoy), sina njenega delodajalca. Tako se ji vrata v svet aristokracije, slave in blišča na veliko odpro, sama pa to sprida izkoristi.

Semenj ničevosti je adaptacija istoimenskega romana britanskega pisca Williama Thackeraya. Vpliv indijske režiserke je izredno velik, kar pa je bilo moč tudi pričakovati. V tradicionalno angleško kostumsko dramo je vnesla elemente indijske kulture. Za ta žanr precej nenavadno, tuje in neprepričljivo. Vendar glavni problem ni v mešanici dveh povsem različnih kultur, temveč v dejstvu, da je film predolg, zgodba se odvija prepočasi in zato dolgočasi gledalca, saj je način pripovedovanja povsem zgrešen. Režiserka niza prizore za prizorom, skače od lika do lika ter tako le še poglobljeno utrdi patetični nivo pripovedovanja zgodbe. Britanske zgodovinske drame podobnega kova so vedno slonele na močnem glavnem liku, medtem ko glavna junakinja v Semenju ničevosti deluje izgubljeno. Premalo je vpogleda v njen bit, njeni motivi so transparentni, njen smisel življenja premalo bohemski, njen lik pa enostavno premalo in preskopo razvit. Zaradi prevelikega pomena in prisotnosti stranskih likov, se temelj drame o protagonistu prevesi na celotno zasedbo. Niti ameriška igralka Reese Witherspoon ne more filma rešiti pred polomom, pa čeprav je izbira nje za glavno vlogo dokaj vprašljiva, sploh če pomislim, da bi se z vlogo lahko spoprijela kakšna britanska igralka, ki bi bila najbrž bolj primerna izbira.

Že res, da je film tehnično dovršen in prav primerno kičast, a kaj ko je paša za oči brez primerno zanimive vsebine privlačna enako kot pitje toplega piva. Zato si raje oglejte britanski šarm Emme Thompson, Anthony Hopkinsa, Judi Dench in ostalih prvakov britanske drame.