Hollywoodu je zmanjkalo idej, zato se je najlažje poslužiti že predelanih in posnetih idej. Pred leti je kultni Hitchcockov šoker Psicho doživel barvno predelavo. Sledile so še porazne predelave Ubijte Carterja, Italjanske misije, kmalu pa bo na velika platna stopil Jude Law v predelavi kultnega filma Alfie. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo padla naslednja mojstrovina iz zlatih časov, tako so se (na žalost) lotili briljantnega političnega triletja Mandžurski Kandidat.

V Kuvajtu je med operacijo Puščavski vihar enota ameriških vojakov pod poveljstvom stotnica Marca (Denzel Washington) padla v zasedo. Nobeden izmed prijetih vojakov se sicer ni spominjal ničesar, za glavnega junaka in odrešitelja pa je bil ovenčan Raymond Shaw (Liev Schreiber). Traume in posledice kuvajtske ugrabitve še dolgo po tem morijo ugrabljene vojake, tudi Marca, ki skuša ugotoviti resnico o tem, kar se je v Kuvajtu resnično dogajalo. Raymond pa se je bolj posvetil politični karieri in kandidira za podpredsednika na prihajajočih volitvah. S pomočjo prekomerno domoljubne in oblastne matere, mu bo ta veliki met morda celo uspel, vendar mu na prste stopi prav Marco.

Ne glede na to, da si Mandžurijski kandidat ni zaslužil moderne priredbe, nikakor ne morem dojeti, čemu je ta priredba bila sploh potrebna. Demme je sicer popolnoma spremenil zasnovo filma, vendar je njegova režija preveč osnovna, brez drznih prijemov, brez inovativnega pristopa, ki bi morda rešil film pred potopom. Tako pa se je Demme zadovoljil s tem, da je originalno zgodbo malce obrnil, ji dodelil aktualen zaplet in naredil bolj tehnično privlačen film za ljudi 21. stoletja. Prav zaradi različnih zasnov je med obema Mandžurijskima kandidatoma težko najti podobnosti, iste smernice. Med drugim je Demme spremenil lik Raymonda Shawa, ki je tako sam podpredsedniški kandidat in ni zgolj človek na daljinsko upravljanje. Kljub temu, da je ta obrat (še posebej pa igra Lieva Schreiberja) ena najsvetlejših točk filma, je bil zaključek originala (kjer je Frankheimer omogočil Raymondu, da je končno stopil iz sence svoje matere, da je končno prišel k pameti, doživel katarzo, se odrešil in odolžil za vse pretrpljene grozote) popolna zadovoljitev. Prav zanimivo, da je zaključek te predelave nesmiseln, brez pomena, povsem nerealen oz. nima tako močnega efekta kot original. Tako je tudi celoten poseg pranja možganov prikazan zgolj kot enostaven operativen poseg, brez magije, trikov, domišljije.

Sedaj ko je železna zavesa padla, je bilo potrebno poiskati novega sovražnika. In Demme ga najde v korporacijah, ki so izvor vsega zla, kar se seveda razkrije na prav spektakularen način. In v tem slogu Demme le še stopnjuje spopulariziran plagiat, ko se gledalcem senzacionalno in izumetničeno razkrije "ameriški operater". Frankheimer je bolj dosledno dovolil Angeli Lansbury, da je odigrala vlogo svojega življenja. Samo njen monolog proti koncu in incestuozen, strasten poljub lastnega sina sta bila dovolj, da je Mrs. Iselin postala ena najbolj ostudnih negativnih likov na filmskem platnu vseh časov. Meryl Streep sicer še enkrat dokaže, da je najboljša igralka daleč naokrog, je pa prevelik problem njen lik, ki je samo še blaga senca prekomerno zlobne, arogantne, posesivne in oblastne, najbolj izprijene filmske matere, Mrs. Iselin.

Lahko pa ugotovim, da bo sedanjim generacijam ostala v spominu prej ta slaba priredba kot pa mojstrski original. In to dejstvo je prav žalostno.