Warren Schmidt (Jack Nicholson) je pravkar vkorakal v zaslužen pokoj. Vendar se tega prav nič ne veseli. Deloholik kot tak se pač težko sprijazni s tem, da bo njegovo življenje sedaj bolj umirjeno. Vendar se mu kar kmalu življenje obrne na glavo, ko mu nepričakovano umre njegova žena. Sedaj pa se še sooča s hčerkino poroko. Tako kot večina očetov se tudi on ne strinja s hčerkino izbiro bodočega moža. Poroko hoče na vsak način preprečiti.

Jack se vrača. In to v velikem slogu. Vloga Warrena Schmidta, je podobno kot tista iz Bolje Ne Bo Nikoli (As Good As It Gets) Jacku pisana na kožo. Film pripelje odlično od začetka do konca in je več kot samo glavna gonilna sila filma. Je njena duša in srce. Gledamo ga, kako se enostavno redi, sedi na školjki, uživa življenje in se sekira za takšne in drugačne nepomembnosti. Uspe mu pričarati lik, ki brez njega enostavno nebi funkcioniral tako kot funkcionira z njim. Posebne pohvale pa gredo še izjemni Kathy Bates, ki pokaže svoje seksualne apetite napram Schmidta. Ja, Kathy je imela toliko poguma, da je povsem gola odkorakala skupaj z Jackom v vročo kopel. Presenetljivo, za mnoge pa tudi šokantno. Je pa Kathy resnično ena izmed velikih dam Hollywooda in ta film je le potrditev tega.

Film bi lahko imenovali tudi nekakšne vrste road movie, saj je Schmidt na poti večino časa v filmu. Hoče zapolniti svoje življenje, ki je tako nepričakovano hitro postalo izjemno pusto in dolgočasno. Zato se odpravi na pot, z namenom videti stvari, ki jih še ni oziroma stvari, ki jih je videl skozi celotno svoje življenje, vendar mu čas enostavno ni dopuščal, da bi se jim bolj posvečal. Tako obišče svoj rojstni kraj, rojstno hišo, univerzo in še mnogo podobnih krajev. Na vsake toliko časa pa se zgodba popolnoma ustavi, ko Schmidt napiše pismo svojemu varovancu, Ngudu, katerega krušni oče je postal. Prav ta odnos med njima je fenomenalno izdelan. Schmidt zgleda da je našel način, kako spraviti iz sebe tudi tiste najbolj osebne in globoke frustracije in čustva, čeprav so s pismom poslana majhnemu dečku. Nekako zgleda neumestno, vendar je Schmidt pač takšen, malce zadrt in sploh ne opazi, da takšne informacije niso ustrezne za dečka.

Film odlikuje poleg odlične igre vseh igralcev tudi izjemno spisan scenarij, predvsem pa režija. Oboje je delo izvrstnega, mladega režiserja Aleksandra Paynea, ki nekako nadaljuje svojo filmsko pot, ki jo je začel s svojevrstnima Citizen Ruth (z odlično Lauro Dern v naslovni vlogi) in Election (s preveč nadležno, a genialno Reese Witherspoon). Vliva pridih neodvisnega filmskega ustvarjanja in to mu nedvomno uspeva. Njegove stvaritve so nekaj posebnega in povsem drugačne od običajne Hollywoodske produkcije. Upam samo, da bo obdržal svojo kvaliteto še v svojih prihodnjih filmih.

Film nam pokaže, da za to, da nekomu polepšaš življenje, ni potrebno ogromnih količin, ogromna postane že malenkost. Kljub ugotovitvi, da si zapravil svoje življenje, dosegel skoraj nič, nikomur omogočil boljšega življenja,..., se lahko pretirano motiš. Tako tudi Schmidt.