Glede na to, da sem si lani ogledal gledališko uprizoritev muzikla Chicago, moram priznati, da me film ni tako navdušil.

Moulin Rouge! je lani nekako zbudil žanr muzikala od mrtvih. Ponudil je svežino in popestril filmsko ponudbo. V bistvu je Moulin Rouge! revolucionaren, Chicago pa odpira nov preporod klasičnih muzikalov. Muzikali so doživeli glavni vrh v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja. Zlata doba muzikalov dobiva v devetdesetih le blago senco stare slave (Moulin Rouge! in Plesalka v Temi sta svetli izjemi).

Chicago se prične z izjemnim šovom, All That Jazz! Catherine Zeta-Jones popolnoma obvlada situacijo in kot velika zvezda izpelje celotno točko do konca. Chicago pripoveduje zgodbo o ženskah, morilkah, ki pristanejo v zaporu in so tako prepuščene zaporni kazni za storjena dejanja. Slave željna Roxie Hart (Renee Zellweger), morilka svojega ljubimca, in diva Velma Kelly (Catherine Zeta-Jones), morilka svoje sestre in moža, ki ju je zalotila v postelji, sta glavni zvezdi. Ne samo v filmu, pač pa tudi v pompoznem Chicagu. Široke množice ju namreč slavijo, kljub njunim dejanjem. Postaneta pravi fenomen. S pomočjo pokvarjenega, vendar izredno uspešnega odvetnika Billyja Flynna (Richar Gere), jima uspe vse vrteti okrog prsta. Jazz, ples in slava je vse, kar hočeta. Za to sta pripravljeni storiti resnično vse. Drugače kot gledališka verzija, se film osredotoči predvsem na Roxie.

Že sami glasbeni vložki, polni izvirnosti in izvrstne glasbe, so ogleda vredni. Vsa pohvala celotni igralsko/pevsko/plesni ekipi, ki več kot prepriča. Vpletanje dialogov v povsem pevske prizore pa je ena izmed stvari, ki me izredno motijo in odbijajo od filma. Nadalje. Če je že Bjork ob raznih zvokih ustvarjala melodijo v svoji domišljiji, se to tukaj dogaja z Roxie. To me nekako preveč spominja na »Plesalko«, pa čeprav ta motiv ni novost in je prav pogost element muzikalov. Ta način tukaj deluje povsem neumestno in nima takšnega pomena na občutke glavne junakinje, kot je bilo to pri Plesalki. Ta prehod iz njene domišljije v »realnost« je edina negativna stvar, kar gre na račun sicer odlične režije Roba Marshalla.

Lahkoten film, ob katerem se lahko človek povsem sprosti ob glasbi in plesu, vendar je zgodba tista, ki razočara. Večno skakanje od zanimivega in občudovanja vrednega do izredno dolgočasnega dogajanja. In ponavadi prevlada drugo. Izključno za ljubitelje muzikalov.