Meg Ryan, kraljica romantičnih dram in komedij se je odločila spoprijeti z zanjo precej nenavadnim žanrom – erotičnim trilerjem. Zanimiva poteza, ki pa ne obrodi kaj prida dosti plodov.

Jane Campion, mojstrica feministično obarvanih filmov tokrat še enkrat postreže s svojim znanih psiholoških realizmom. Vendar se v Na Robu Strasti prepleta več žanrov, nam pa ne dopusti globljega vpogleda v žensko dušo kot je to storila v Kalvirju, Portretu Dame ali Svetem Dimu. Na Robu Strasti bolj deluje kot na robu obupa, vsaj Frannie Averey (Meg Ryan). Seksualno zafrustrirana, pasivna, neodločna, psevdo-intelektualka se kajpak zaljubi v napačnega moškega, detektiva Malloya (Mark Ruffalo). Ta raziskuje skrivnostni in brutalni umor mladega dekleta. Na pot do pravih sledi in morilca mu seveda lahko pomaga le Frannie.

Film, kot "whodunnit" psihološki triler, je eden najbolj bednih zadnjih let. Nobene napetosti, nobenega interesa, dialogi pa tako banalni, da niti polna doza aspirina ne odpravi glavobola. Pojavi se ena velika študija ženske na robu strasti, ki pa ne navduši niti toliko, da bi (vsaj) to malo oblažilo grenak priokus, ki ga film pusti. Nedvomno ogromno razoèaranje in pravi polom za Jane Campion.