Če se boste po ogledu filma Good bye, Dragon Inn spraševali, o čem je v bistvu film govoril, v čem je poanta filma, si ne belit glave, saj bo pri večini gledalcev film služil zgolj kot prijetno uspavanko. Dejansko bi ta film lahko predstavljal zdravilo za ljudi, ki jih muči nespečnost. In zagotovo bi bili ozdravljeni.

Kakšna je meja med filmom in artističnim, umetniškim izdelkom (kot filmom)? Film je umetnost, Good bye, Dragon Inn pa je umetniški film v vsakem pogledu. Je (nedvomno) skrajna točka, do katere je možno izvesti minimalizem na filmskem področju. Najsi bo to tudi edina omembe vredna pozitivna prvina, ki pa ima za posledico, da film postane še manj gledljiv kar že to tako in tako o(ne)mogoča osnovna zgodba. Prvi dialog, ki se pojavi, nastopi po dolgih 45. minutah. Stavek "This theatre is haunted!" postane zgolj eden izmed petih stavkov, ki jih katerakoli oseba v celotnem filmu izgovori. In kaj se drugega dogaja? Predvsem neskončna hoja po praznih, pustih hodnikih preddverja kinematografa. Tukaj izstopa hoja starejše uslužbenke, ki kronično šepa, tako pa posledično postane groteskna figura ženske, ki jo je prav mučno gledat. Stopnice zanjo predstavljajo (skoraj) nepremagljivo oviro, vendar jo režiser Tsai Ming-Liang pusti, da prehodi vsako možno stopnico, ki jo je moč najti.

Pa najsi bo film ena velika metafora za izgubljeno življenje, ki ga dejansko več ni. Brez obotavljanja pa lahko rečem, da je bolj zanimivo gledat sušenje sveže popleskane stene.