11. september 2001 je v zgodovino (še posebej ameriško zgodovino) zapisan s črnimi črkami. S črno barvo bo pa obeležena Busheva administracija in njegovo vladanje. In prav George W. Bush je glavna tarča Moorovega kontroverznega dokumentarca.

V prvi polovici filma nam razkrije "zaroto", ki je povezana z 11. septembrom in gospodarskimi povezavami med Bushevo družino in družino Osame Bin Ladena. Moore postreže z dokazi, ki so v bistvu šokantni, odprejo oči in te pustijo ogorčenega. Pa saj, Moore manipulira z dejstvi, vendar je to tudi njegov namen – narediti vse, samo da Bush ne bo dočakal novega mandata ter da ne bo potisnil ZDA še globlje v blato, kot že so. Če bo ta film tudi dosegel svoj namen, bomo videli na prihajajočih predsedniških volitvah. In upam, da bo. Fahrenheit 9/11 je sicer eden najbolj manipulativnih filmov zadnjih let, vendar nikakor ne manipulativen kot Seabiscuit.

V drugem delu filma pa Moore ubere drugo, bolj sentimentalno pot. Spotikanje in blatenje Busha se konča, pa čeprav Moore prav tukaj najbolj udari po njem. Predstavi nam zgodbo Lile Lipscomb, zavzete patriotke, ki je podpirala vojno v Iraku vse dokler ji ta ni vzela sina. Moore nedvomno udari na prave tone s pristopom, ki ga ubere, saj nam na svojevrsten in povsem oseben način predstavi nesmisel vojne, še posebej nesmisel vojne v Iraku.

Evropa je nedvomno kraj, kjer je Moore kovan v zvezde. To je upravičila tudi Zlata palma na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu. Nedvomno je bila odločitev žirije politično dejanje, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je Fahrenheit 9/11 spreten filmski dosežek. Od tega, ali je Moore upravičen zmagovalec ter ali je film res tako močan in vpliven, pa je predvsem odvisno od vsakega posameznega gledalca. Edino, kar lahko pripomnim je, da obe trditvi popolnoma držita.